Futuristično podzemlje

Oprostite, smo se pravkar znašli v industrijskem podzemlju, med neznanimi letečimi predmeti, v zabaviščnem parku z mini golfom, biljardom in namiznim tenisom ali v kakšnem romantičnem kotičku z vrtiljakom in čolnički, ki vas zapeljejo po slanem jezeru? Pravilni so vsi odgovori. In da bo mera polna, je vse okrog  – sol! Martin Krpan bi se s svojo kobilico tu počutil podobno kot Alica v čudežni deželi …  

Rudniki soli so imeli v preteklosti strateški pomen. O tem se lahko prepričate, če denimo obiščete avstrijski Hallein, poljsko Wieliczko ali rudnika Realmonte in Cattedrale di sale na Siciliji. Pridobljena sol je namreč v preteklosti za ljudi pomenila vir preživetja, zagotavljala bogastvo in mestom prinesla njihov današnji  sijaj. Tudi Salina Turda, kot v Romuniji imenujejo rudnik soli v Turdi v okraju Cluj v Transilvaniji, ni izjema. Danes je rudnik, ki je nekoč s soljo zalagal tako madžarske kot habsburške dežele, ena najbolj obiskanih turističnih točk Romunije. 

Rudnik, v katerem so sol intenzivno izkopavali celih 250 let in ga zaprli leta 1932, je šest desetletij pozneje začel doživljati pravi turistični preporod, vrhunec pa je bil januarja 2010, ko so ga odprli za turiste. Takrat je bila namreč končana njegova temeljita in kompleksna prenova, za katero so po besedah generalnega direktorja rudnika Vasilea Nemeșa porabili kar šest milijonov evrov in s katero je skupina vizionarjev, prepričana, da gre za eno najlepših podzemnih kreacij v Evropi, rudniku v Turdi povrnila njegov nekdanji sijaj. Še več, s premišljeno in domiselno arhitekturno zasnovo, v kateri se z lepotami tukajšnjega podzemlja prepletajo industrijski elementi, steklo in naravnost izjemna postavitev luči, so si snovalci njegove  prenove leta 2009 prislužili najvišje priznanje na področju arhitekture, ki ga vsako leto podeljujejo v romunski prestolnici Bukarešti.  

Do kamor seže pogled – sol

Medtem ko se po poti do glavne dvorane v rudniku sprehajamo skozi dolge tunele, katerih stene so iz čiste soli, in do rovov, ki nosijo ime po Tereziji, Jožefu, Rudolfu in Gizeli (seveda gre za predstavnike tedanje habsburške vladarske dinastije, saj je bila v obdobju med letoma 1711 in 1867 kneževina Transilvanija habsburška kronska dežela), spoznavamo nekaj najbolj zanimivih drobcev preteklosti rudnika. Znan je že iz antičnih časov, njegova prva omemba sega v leto 1075, prvi dokument, ki izrecno govori o obstoju rudnika soli v Turdi, pa ima datum 1. maj 1271, ko je bila transilvanska sol vredna več kot tukajšnje zlato. Omenjeni dokument je izdal madžarski kanclerski urad, germanske viteze so namreč za njihovo lojalnost nagradili s solnimi kamni iz Turde. Listine iz 13. in 14. stoletja omenjajo, da so bile soline rudnika v mikrodepresiji Băile Sărate in na jugovzhodnem pobočju Valee Sărate, delovišča, izkopne dvorane, pa so bila na območju solnih jezer. 

V 17. stoletju se je začelo rudarsko delo na severozahodnem pobočju Valee Sărate, kar dokazujejo gredi v kupoli današnjega Terezinega rova. Slednji se ponaša z naravnost veličastnimi proporci, saj v višino meri 90 metrov, njegov premer pa je le tri metre manjši.  Kmalu za tem je bil odprt rov Sfântul Anton, v katerem se je rudarska dejavnost nadaljevala do prve polovice 20. stoletja. Ko so praktično sočasno z Antonovim odprli še Jožefov (Iosifov) rov, je rudnik v Turdi postal najpomembnejši v Transilvaniji. Ne preseneča, da je Johann Fridwaldszky, profesor matematike in zbiralec mineralov, ki velja za eno osrednjih osebnosti transilvanske mineralogije, v drugi polovici 18. stoletja o rudniku v Turdi zapisal: »Govori se, da je rudnik postal tako slaven, da v celotnem Orientu nima enakovrednega tekmeca«.  

Rudnik so čedalje bolj poglabljali, zato je bilo sol čedalje težje prinašati iz njega. Tako se je leta 1853 začela gradnja hodnika Franca Jožefa za lažji transport soli, približno v tem času sta nastala še Rudolfov in Gizelin rov. Delo v rudniku nikakor ni bilo enostavno, prav tako kot tudi rudar ni mogel postati prav vsakdo. Do zaslužka so namreč tu prišli le najbolj spretni in podredljivi delavci, ki so bili pripravljeni žrtvovati tudi svoje življenje, da bi sol iz rudnika prispela iz podzemlja na površje. In ker so si pri delu pomagali zgolj s kladivi, dleti in krampi, so skupaj z domišljijo in arhitekturo narave nevede ustvarili pravo podzemno mojstrovino. Takšna je ta atipična turistična znamenitost Romunije pravzaprav še danes. 

A pojdimo lepo po vrsti, najprej po hodniku Franca Jožefa, kjer je med drugim star vhod v rudnik: ta 917 metrov dolga podzemna pot, ki je še najbolj podobna solnemu tunelu in povezuje vse prej omenjene rove, daje na trenutke vtis, da je sol po njenih stenah nametal slavni katalonski arhitekt Antoni Gaudi, po drugi strani pa se ob pogledu na originalne rudarske svetilke in vozičke za prevoz soli sprašujete, kdaj boste zagledali katerega od rudarjev. Nenavadno potovanje v preteklost rudnika se nadaljuje v Terezijinem stožčastem rovu, ki so ga izkoriščali med letoma 1690 in 1880. Rudarjenje soli v taki vrsti prostora je zapustilo podzemne dvorane veličastnih mer –  90 metrov višine, 87 metrov premera in globino od ustja jaška do dna, ki znaša nič manj kot 112 metrov. Izjemne proporce rova nadgrajujejo »kaskada soli«, podzemno jezero, čudoviti stalaktiti in nadvse zanimivi izrastki soli, ki naravnost fantastično dopolnjujejo inertno ravnotežje velikanskega zvona. 

Podzemno jezero je globoko od 0,5 do 8 metrov in je podaljšano na okoli 80 odstotkov površine delovišča. V središču jezera je otok, ki je nastal iz preostale soli, odložene po letu 1880, ko so v tem prostoru končali kopati sol. 

Od Sobe odmeva do geplja in geološkega rezervata   

Nekoliko manjši Jožefov rov je prav tako stožčaste oblike, vanj pa je mogoče vstopiti čez balkone, izrezane v soli, ob hodniku Franca Jožefa. Globok je 87 metrov in širok 67 metrov, sol so v njem kopali med letoma 1740 in 1900, ime pa mu je seveda dal habsburški monarh Franc Jožef, ki je Transilvanijo obiskal leta 1773. Zaradi svoje oblike in pomanjkanja stikov z drugimi večjimi rudarskimi točkami je rov nadvse akustičen, zato ga imenujejo tudi Soba odmeva. Če boste rov kdaj obiskali, dobro zajemite sapo in zakričite – presenečeni boste! 

Tudi 42 metrov globok, 50 metrov širok in 80 metrov dolg Rudolfov rov je nekaj posebnega. Je namreč zadnji kraj, v katerem so izkopavali sol v Turdi, saj je ta deloval med letoma 1867 in 1932. Še bolj kot ta podatek v njem navdušujejo stene vsakega od njegovih 13 »nadstropij«, na katerih so označena leta, ko je bila izkoriščena ustrezna raven. Na severozahodnem stropu so se v zadnjih letih oblikovali solni stalaktiti, dolgi celo tri metre, ki so prava paša za oči, od tod pa je s posebnim panoramskim dvigalom z očmi mogoče objeti celoten rudnik … 

Gizelin rov in tehnični prostori na severovzhodnem koncu rudnika so podobni Rudolfovemu, vendar so precej manjši, saj se je raziskovanje soli tukaj ustavilo kmalu po odprtju leta 1857. Zdaj je opremljen kot zdraviliški prostor z naravnimi aerosoli. Dostop turistom ni dovoljen, saj je ta podzemni hodnik geološki rezervat. Nahaja se 15 metrov nad transportnim hodnikom Franca Jožefa. Infiltracija vode v ekstrakcijski jami je tu omogočila odlaganje usedlin in nastanek stalaktitov, v jezeru, ki delno pokriva prostor, pa so nastali kristali soli. Zato je prostor dobil turistično ime Kristalna dvorana. 

Za piko na i vsemu naštetemu je treba dodati še osmerokotno dvorano, ki ima na sredi vitelj ali gepelj. To je priprava za vrtenje pogonske gredi, ki se je uporabljala za dviganje solnih kamnin na površino in datira v leto 1881. Ta stroj je zamenjal drugega, manjšega, ki je bil v rudniku Turda nameščen leta 1864. Toda vitelj v rudniku si boste brez dvoma zapomnili: je namreč edini tovrstni stroj v vseh rudnikih soli v Romuniji in verjetno tudi v Evropi, ki je ostal na svoji prvotni lokaciji. 

Mikroklima za astmatike, prostor za zabave željne

Naštevanje podatkov in zanimivosti posameznih rovov, hodnikov in dvoran solnega rudnika v Turdi vseeno ne morejo odtehtati čarobnosti prizorov, ki se obiskovalcu narišejo s ptičje in žabje perspektive na nekaterih ključnih točkah te podzemne jamske mojstrovine. Začara že pogled proti središču solnega rudnika, do koder je mogoče priti s steklenim dvigalom. A je lahko avantura pod zemljo še občutno bolj zanimiva, če se odločite, da boste vseh 13 nadstropij z razglednimi balkončki v Rudolfovem rovu (in nazaj!) prehodili peš po lesenih stopnicah. Za klavstrofobične takšen podvig ravno ni, a pustolovščina je vredna truda že zato, da si lahko osrednjo dvorano, ki čaka pod vami in katere stene so seveda iz soli, ogledate z različnih višinskih točk tovrstnega »sestopa«. 

Če rekreacije po takšnem podvigu ni dovolj, se lahko odločite za dodatno športno aktivnost, izbirati pa je mogoče med igranjem biljarda, badmintona, bovlinga, mini golfa in celo namiznega tenisa. In če vse to še ne zapolnjuje vaše dnevne potrebe po gibanju, je na najnižji točki Terezijinega rova urejen otoček, do katerega se pride po lesenem mostu, in tam je mogoče s čolničkom na vesla po jezeru obkrožiti otoček. 

Če ste ljubitelji podzemne romantike, je vožnja s čolničkom po slanem jezeru naravnost odlična izbira. Pri vsem skupaj je treba upoštevati le, da je temperatura v rudniku ves čas med 10 in 12 stopinjami Celzija, tako da preveč pomanjkljiva garderoba za takšno priložnost ni najboljša izbira. 

Toda za katerokoli možnost se obiskovalec solnega rudnika v Turdi že odloči, zagotovo ne bo zgrešil. Tudi če bo to le pohajkovanje po rudniku, boste deležni blagodejnih učinkov na telo in počutje. Tu je namreč doma edinstvena mikroklima s stabilnimi temperaturami in vlažnostjo, ki odlično vpliva na dihala, zato je dovolj že – da dihate. Za astmatike je posebej urejena manjša dvorana, v kateri pa morajo preživeti najmanj štiri ure na dan, da bi ta posebni rudniški zrak prinesel dolgoročne rezultate. Kot je znano, je tovrstna solna terapija preizkušena in tudi že dobro uveljavljena terapija tako za lajšanje težav s kožnimi boleznimi kot tudi za bolezni dihal. 

Danes takšna terapija največkrat poteka v sodobno urejenih solnih sobah, a obiskovalci rudnikov soli na Poljskem, v Avstriji, Nemčiji, Romuniji in vzhodni Evropi imajo to prednost, da lahko  haloterapijo izkusijo na naraven način. In menda je tovrstna terapija povsem primerljiva z bivanjem ob morju v poletnem času. To pa je – tudi v mojem primeru, priznam – kar dobra tolažba za nekoga, ki si v zadnjem poletju ni privoščil dovolj morskih užitkov. Če vam čas, vreme, delo, zdravje, denar ali morebiti še kakšen drug razlog ne dopuščajo dovolj dolgega dopustniškega prediha ob šumenju morja, zdaj torej veste, kaj morate narediti: obiskati solni rudnik. 

Članek je bil objavljen v reviji Gea (marec 2020)

Več o reviji Gea >